Družbena odgovornost postaja vse bolj aktualna tema, česar se zavedajo tako država kot tudi vsa vodilna, uspešna podjetja in številni posamezniki. Čeprav se na prvi pogled zdi drugače, pa ni vsako njihovo ravnanje nujno družbeno odgovorno.

Zagovornik ekonomske svobode in Nobelov nagrajenec Milton Friedman je trdil, da je glavno poslanstvo podjetij povečevanje donosov lastnikom, ob spoštovanju zakonodaje držav, v katerih podjetje deluje. Friedman je zagovarjal idejo, da imajo edino ljudje lahko odgovornosti. Vse kasnejše teorije o družbeni odgovornosti podjetij temeljijo ravno na nasprotnih idejah. Le-te obvezujejo podjetja, da delujejo vse bolj družbeno odgovorno, kar gre včasih tudi na račun manjših trenutnih dobičkov podjetja. Zdi se mi, da številna naša podjetja in tudi država še vedno delujejo skladno s Friedmanovo teorijo o maksimiranju donosov za lastnike, pozabljajo pa na dolgoročno odgovornost, ki jo imajo do družbe kot celote.

Trgovska podjetja niso družbeno odgovorna
Poglejmo na primer naša velika trgovska podjetja. Vsi glavni slovenski trgovci dosegajo velike dobičke in investirajo večino sredstev v širjenje svojih maloprodajnih mrež. Dobički zadovoljijo lastnike, družbi pa nudijo nova delovna mesta. Zdi se, da ravnajo družbeno odgovorno. Trdim, da njihovo ravnanje ni družbeno odgovorno. Problem je namreč v samem konceptu maloprodajnih mest naših trgovcev. Obiskal sem že številne trgovine z živili širom sveta, toda povsod so bili »marketi« bistveno drugačni. Stavbe niso bile tako bleščeče, razsvetljave je bilo manj, prodajne police so bile v cenejši izvedbi, talne obloge so bile na nižjem nivoju … skratka, izgled trgovine je bil bistveno slabši. Tako kvalitetno opremljene trgovine z živili v tujini najdemo le v specializiranih delikatesah. Vendar ni razlika samo v zunanjem videzu. Razlika je tudi v ponudbi. V slovenskih trgovinah z živili najdemo vse priznane blagovne znamke srednjega in visokega cenovnega razreda. V tujini običajne trgovine ne nudijo tako velikega deleža izdelkov na tako visokem nivoju. Ob obeh navedenih ugotovitvah lahko trdimo, da sta to razloga, ki bistveno prispevata k tako visokim cenam živil v Sloveniji. Zato ne morem trditi, da so naša največja trgovska podjetja družbeno odgovorna. Le kako, ko pa zaradi svojih zgrešenih konceptov posiljujejo nas kupce, da kupujemo drage izdelke. K sreči so na trgu že konkurenti iz tujine, ki bodo morda razbili ta »virtualni monopol« naših velikih trgovcev – če bo le varuh konkurence začel opravljati svoje poslanstvo.

Država ne ravna družbeno odgovorno
Podobno se zdijo številne investicije naše države (vlade, vladnih inštitucij, občin …) popolnoma družbeno neodgovorne. Tako v preteklosti, kot tudi v prihodnosti namerava država izvajati številne projekte, ki naj bi sicer navidezno prinesli nekatere pozitivne učinke na družbo (na primer nekaj novih delovnih mest ali kakšno parkirno mesto več), a bodo po drugi strani z zadolževanjem za izvedbo izčrpavale nas davkoplačevalce. Je torej družbeno odgovorno ravnanje države, če investira v projekte, ki prinašajo več negativnih kot pozitivnih učinkov na družbo? Potrebujemo bleščeče reprezentančne objekte ali nove bolnišnice? Ali državljani res potrebujemo vse državne investicije, ali si le trenutni politični voditelji postavljajo spomenike in nabirajo politične točke?
Predvsem država je odgovorna za našo prihodnost in v tem smislu mora poskrbeti za družbeno odgovorno ravnanje svojih inštitucij. Ni namreč država odgovorna le za dobro nas, ampak tudi in predvsem za naše zanamce. V zadnjem času veliko govorimo o »javno zasebnem partnerstvu«, kot pomembnem družbeno odgovornem ravnanju. Strinjam se, da so takšni projekti pomembni in dobrodošli za razbremenitev davkoplačevalcev in hitrejši razvoj države. Vendar moramo opozarjati na številne pasti, ki jih takšno sodelovanje lahko prinese.
Najprej gre namreč za problem, da se država s svojimi inštitucijami in ljudmi, ki v njih delujejo, sama odloča, katere projekte bo izvedla skupaj z zasebnimi iniciativami in pri tem ne ravna nujno vedno dolgoročno družbeno odgovorno. Velikokrat niso dovolj strokovno razdelani dolgoročni učinki takšnih partnerstev in projekti niso konceptualno umeščeni v dolgoročni razvoj države. Javno zasebna partnerstva se izvajajo parcialno in s tem ni zagotovil, da bodo prinašali takšni projekti dolgoročno pozitivne učinke.
Vzemimo za primer nov Potniški center Ljubljana. Ne samo, da se sprašujem, če v Ljubljani resnično potrebujemo takšen stanovanjsko-poslovni objekt, bolj me skrbi dejstvo, da se stroka in politika še vedno usklajujeta glede določenih strateških rešitev (npr. strateška ureditev železniškega prometa v Sloveniji, poglobitev tirov …), čeprav so že skoraj začeli kopati gradbeno jamo. Ali se morda ljubljanskemu županu le mudi, da izpolni predvolilne obljube ali želi resnično narediti dober projekt za Ljubljančane in ostale državljane? V kolikor želi izpeljati dober, družbeno odgovoren in dolgoročno usmerjen projekt, se mu ne sme muditi za vsako ceno! Drugi problem pri »javno zasebnem partnerstvu«, ki ga želim izpostaviti, je kolizija javnih in zasebnih interesov. Država mora pripravljati take projekte, ki so zanimivi za zasebne investitorje, vendar mora hkrati delovati družbeno odgovorno in zagotavljati dostopnost ter kvaliteto storitev za svoje državljane. Zasebni investitorji lahko na različne (nelegalne) načine dosežejo, da se njim primerne rešitve vgradijo v razpisne pogoje natečajev že v zelo zgodnji fazi projekta in tako na navzven pošten način pridobivajo projekte. Država mora torej zagotoviti sistemsko nadziranje takšnih projektov in dosledno sankcioniranje vseh, ki kršijo ta pravila. V zvezi s kriminalističnimi preiskavami, ki potekajo v zadnjem času, me ne zanima, če vlada podpira takšne aktivnosti le zato, ker smo v predvolilnem letu, ampak nas mora le razveseljevati, da se končno sploh kdo ukvarja s tovrstnim kriminalom.

Kdo je torej resnično odgovoren?
Ne nazadnje se navadni državljani zamislimo nad pozivi države ali podjetij, da naj ravnamo bolj družbeno odgovorno. Kako le, ko pa nam oni ne dajejo pravega zgleda. Tudi v podjetjih se vse spremembe začnejo na vrhu hierarhične lestvice. Prvi so torej odgovorni država in podjetja – »navadni smrtniki bomo potem že sledili njihovemu zgledu…«.